Bad beat

Res je, prekršil bom svoje načelo, da o bad beatih na blogu ne bom pisal.

Igralo nas je deset igralcev, live igra, zelo dinamična, igralci pa mešano, nekaj zelo dobrih in nekaj bolj povprečnih, ki si jih lahko šolal z bolj naprednimi potezami. Igrali smo nekje za Bežigradom, poleg neke šole. Zunaj, na asfaltu. Ne razumem, zakaj 'kako na asfaltu?' Ni ravno najboljša podlaga, malo je trda, ampak boljšega v sredo popoldan pač nismo našli. Aja, a nisem omenil da govorim o nogometu?

Včasih sem nekaj malega treniral nogomet in še zdaj mi pomeni to najboljšo sprostitev in umik iz realnega življenja. Za poker sem že nekajkrat rekel 'žal, ne morem, se učim, delam jutri, preprosto ne gre...', za nogomet pa še nikoli. Danes so se na hitro zbrali in me poklicali fuzbal-frendi iz Ljubljane in iz rok sem izpustil zapiske za jutrišnji izpit ter odšel igrat.

Po kakšni uri igranja pa omenjeni bad beat. Tekel sem za nasprotnikom, ki je hotel štopati (ustaviti, za ne-nogometaše) visoko žogo, ta se mu je čudno odbila od noge in priletela naravnost pod mojo dvignjeno nogo. Vse v stotinki sekunde. One-outer na riverju. Konkretno je škrtnilo in takoj je bilo jasno, da je z igranjem za nekaj časa konec. Malo sem stisnil zobe, zavil gleženj in se z avtomobilom še pripeljal domov, sedaj pa sem že na RICE terapiji - rest, ice, compression, elevation.

Čaka me torej pet dni počivanja, odpade izpit in služba do konca tedna. Hja, ni druge... čas, da naredimo nekaj plusa na pokru