PikerPoker

Browse by Tag - psihologija

• Korona Winter Poker Challenge 2009 report

  February 09, 2009

  Siv in mrzel ponedeljek, začetek novega delovnega tedna, jaz pa si požvižgujem back to life, back to reality... Težko se je bilo odtrgati od prijetnega ambienta casinoja Korona v Kranjski Gori, ampak letošnji Winter Poker Challenge (WPC) se je žal že zaključil.
  V sredo popoldan sva se z Navigatorjem (Miha Remic) odpravila v Kranjsko Goro z zelo jasnim namenom - da vzameva vse. Okrog treh sva se odpravila iz sive in meglene Ljubljane, v Kranjski Gori pa naju je počakalo sonce in pa meter in pol snega kamorkoli si pogledal . Udobno sva se namestila v sponzorski najet apartma v Podkorenu, nato pa takoj na kraj zločina.

  Dan ena - 120€ freezeout

  Ob samem začetku turnirja se nama je pridružila še sarajevska odprava (Sašo "Balkanski mjedved", Vedran "The Manager" in Jeff "Amerikanac", nato pa se je začel heft. 5000 začetnih čipov, 20 minutni leveli, če se ne motim 73 prijavljenih in kar luškan nagradni sklad. Karte pa vse prej kot dobre. V bistvu sem praktično prefoldal celoten turnir, vse dokler nas ni ostalo še 24 in sem moral zariniti moj majhen stack s . Ko sem za mano slišal all-in, all-in in call sem že začel zmajevati z glavo, ampak sem bil nato prijetno presenečen, ko sem v rokah nasprotnikov zagledal , in . [Percentage to win: 34%] Dejansko sem dobil super oddse in potreboval bi samo enega iz kraljeve družine, da bi se vrnil na povprečje čipov. Ampak Fortuna je že nakazala, kako se bodo to pot odvijale stvari - na board sta prileteli dve desetki in to je bilo to, kar se tiče prvega turnirja. Miha je odletel še pred mano, podobno brez kakršnihkoli kart. Po turnirju sem čakal več kot dve uri na cash game, nato pa naredil nekaj malega plusa, ampak nič omembe vrednega.

  Dan dve - 50€ satelit z 20€ rebuyi

  Dobra struktura satelita in pa čez 40 prijavljenih je dalo vedeti, da se bo nabralo nekaj kart za glavni turnir - sobotni 550€ freezeout. Na moji mizi je sedel precej zajeten avstrijski gospod in ko smo izvedeli, da prvič igra turnir, nam je bilo že vsem jasno, kako se bodo odvijale stvari. Dva zanimiva handa še iz re-buy faze: jaz limpam UTG , za mano dotični gospod le pokliče, nato nek drug Avstrijec poviša, jaz zabijem all-in v prepričanju da sem najboljši, prvi caller gre ravno tako all-in, prvotni raiser pa malo čudno pogleda, ampak jasno pokliče. Raiser obrne , avstrijec na sredini pa Malo kasneje pred mano štirje igralci limpajo, jaz na big blindu zarinem , vsi igralci pa pokličejo. Zajetni avstrijec obrne , ostali pa večinoma take in drugačne kombinacije Broadway kart (,,,,). Dvojka na riverju in avstrijski stric je nenadoma chip leader. Ostali handi si bili podobno divji, malokateri hand je zdržal kot favorit do riverja.
  Post-rebuy fazo sem začel s 6000 čipi, torej samo double rebuy in add-on. Blindi so začeli hitro naraščati in kmalu je sledil zadnji hand večera, ko je isti avstrijski gospod limpal iz srednje pozicije, jaz sem iz pozne zarinil z , on me je jasno brez razmišljanja poklical z [Percentage to win: 65%], flop je padel in bil sem praktično brez outov, rešil bi me le runner-runner za split pot, ampak počasi se mi je že začelo svitati, da tale izletek ne bo ravno prizanesljiv z bad-beati. Miha podobno kot jaz, tako da sva oba ostala brez karte in že malce slabe volje. Na srečo je vzdušje malo popravil cash game, okrog 450€ plusa na 2/2 mizi, imeli smo kar nekaj italijanskih in avstrijskih donatorjev in pa polno smeha v obliki Šurija in še ostalih projevcev.

  Dan tri - 330€ freezeout

  V petek smo imeli bioritem že precej uničen, na sporedu je bilo klasično vstajanje ob dveh in brunch zajtrk-kosilo (zasilo?) v eni izmed lokalnih gostiln, nato pa odhod na prizorišče turnirja. Struktura iz dneva v dan lepša, na tem turnirju 8000 začetnih čipov in petindvajset minut za vsak level. Končno so začele padati tudi karte, že v prvih dveh levelih sem dobil (iztržil 200 čipov), (iztržil 600 čipov) in (iztržil 4000 čipov). Nadaljevalo se je zelo dobro, dokler nisem bil preseden na mizo številka 17, na kateri sem odletel na prejšnjih dveh turnirjih. Hitro sem dobil občutek za mizo, se počutil dobro, igral bolje kot na prejšnjih turnirjih, bil potrpežljiv in dobro stal z žetoni...
  Nato pa hand, ki me je dobesedno sesul. Ostane nas še 20, na mizo je prisedla simpatična italijanka Marta. Stari znanec iz Korone, "Grande" Maurizio Gobbato je že prej omenil, da je precej dobra igralka, par tednov nazaj je odnesla turnir za nekaj tisoč evrov. Blindi so se že začeli dvigovati, jasno je bilo, da se bo začela kraja in naneslo je, da je bila na dealerju ravno takrat ko sem bil jaz na big blindu. V prvem srečanju je povišala pri blindih 400/800 na 2500, jaz pa sem porinil all-in za okrog 12.500. Ne preveč rada je hand zaprla. Že naslednjo orbito pa ista zgodba, fold do nje na gumbu, ona raise na 2500, jaz pogledam hand - . Zabijem jo spet all-in, ona pa skoraj instant call. Obrnem hand, ona zamahne z roko, zavije z očmi in obrne . [Percentage to win: 69%] Flop nekaj v stilu [Percentage to win: 65%], turn pa še drugi pik, mislim da . Če kdo še ni izračunal, rešita jo le in samo dve trojki, oziroma drugače rečeno, zmagam v 96% primerih. Ampak jasno, hand ne bi bil nič posebnega, če se ne bi na riverju odlepila .
  Cela miza "WHOOOOOAAAAAAA", Marta zmajuje z glavo in gleda v tla, jaz pa malce še posedim, da dealerka prešteje žetone, potrdi da me Italijanka pokrije za okrog 1000 čipov, tako da poberem stvari in grem direkt na dvojnega jegra. Hand je bil res brutalen, sicer sem doživel že dosti še hujših bad-beatov, ampak sama situacija, ko sem se res počutil dobro in samozavestno, če bi pobral hand bi bil z žetoni v zgornji polovici in na dobri poti na finalko, poleg tega pa še tako sick sick odpiranje boarda, da me je vse skupaj psihično čisto ubilo.
  Miha je iz turnirja odletel podobno, raisal je z , čez je nek naš Avstrijec zabil all-in, obrnil s pripombo "hoču da idem na keš", ampak je moral še malo posedeti ker je padel na board kralj in praktično eliminiral Miho. Fantastisch.
  Nato smo šli na cash game, poizkusil sem short-stackati na sick 2/4 Pot Limit Omaha mizi, ampak glede na to, da so poti pred flopom dosegali tudi 800€, sem na hitro padel dvesto dol, nato pa se odločil iti raje na 2/2 NLHE. Prišel sem skoraj na nulo, potem pa spet malo padel dol. Igra pa je bila bolj sprostitvena, saj smo v navezi s projevci z vso močjo udarili po jegru in pelinkovcu, tako da so bile mizice za pijačo na trenutke premajhne za vse kozarce.

  Dan pet - 120€ freezeout

  Že v petek zvečer sem se odločil, da sobotnega Main Eventa verjetno ne bom igral, saj sem bil psihično res na psu, tako da sem se v soboto raje odpeljal v Ljubljano in se dobro naspal in napolnil baterije ob moji boljši polovici. Miha se je odrezal fantastično, okrog pol enajstih sva se slišala, ko je rekel da jih je še 12 in da je short stack tako da bo moral počasi kar pritisniti. Zjutraj pa se zbudim in vidim sms "split 4-way za 3000€" To mi deli!
  V nedeljo pa še zadnji turnir iz serije, 5000 čipov in 45 igralcev.
  Spet dokaj dober začetek, malce sem nihal gor in dol, nato pa bil ob 36 igralcih preseden na mizo 16 (finalna miza) in tam ostal do konca. Ampak kakšna pot do tam. Ko sem že malo padal v čipih, sem na big blindu dobil in podvojil skozi avstrijca na small blindu, ki mi ni verjel da sem boljši od njegovih . Nato pa brez posebnih dogodkov, malce gor, malce dol, še dvakrat sem dobil kralje in pokazal, ko so mi na raise spustili blinde in počasi smo se skrčili na dve mizi. Naša miza je bila res sick. Sedež 1 - američan Jeff iz sarajevske odprave, izkušen turnirski igralec, na koncu prvi v skupnem seštevku serije. Sedež 2 - Maurizio, sedež 3 - Miha, sedež 4 - avstrijec z ogromnim stackom, sedež 5 - moja malenkost, nato pa na ostalih sedežih še en tipično loose italijan, mlad internetni avstrijec in pa še en tight avstrijec, tudi stalni član poker turnirjev v Koroni. Počasi so pričakovano odpadli igralci na moji levi, ampak za nameček je prisedel še Rascoe in nič kaj olajšal delo.
  Jaz sem bil vseskozi precej slab z žetoni, precej padel, nato pa dobil serijo handov in podvojil s krajo blindov. Nato pa prvi neverjeten hand večera, Miha raisa, jaz zabijem all-in, on reče "sori, ampak moram klicat" in to tudi naredi. Jaz po eni strani zadovoljen, ampak po drugi niti najmanj, citiram Edo Maajko "oprosti mi brate" in obrnem . Miha samo nejeverno pogleda in obrne . What are the f-odds. Hand mi zdrži in jaz sem nenadoma v precej dobri formi, Miha pa razpolovljen. Dokaj kmalu se Miha iz utgja odloči zariniti z in dve sedemki na flopu ga potegneta od mrtvih spet med povprečje.
  Nato pa drugi hand iz kategorije "saj ni res, pa je". Rascoe se presede na drugo mizo, Miha zabije all-in, jaz pa na small blindu že četrtič v večeru dobim kavbojce. Rečem "sori, ampak moram" in pokažem . Miha pa obrne in se prime za glavo. Flop , turn pa in river nekaj popolnoma brez pomena. Na drugi mizi tudi vstanejo, Rascoe se je takoj prvi hand nasadil na rakete, midva z Mihom pa se gledava in zmajujeva z glavo. Dealer prešteje žetone in ostane mi natančno 4000 čipov. Pavza in žrebanje stolov za finalko.
  Potegnem sedež številka 3, torej under the gun, blindi pa so 1000/2000, torej imam na voljo praktično en hand, teoretično pa ne kaj dosti več, da pridem spet do življenja. Glede na to, da je plačanih prvih osem, floor standardno predlaga da se vzame nekaj iz prvih mest za devetouvrščenega. Jaz se skromno umaknem v ozadje in upam da ne bo kdo preveč matematično gledal na stvar, saj je bilo jasno, da bom jaz odletel že prvi hand, ki ga bomo odigrali. Na koncu se vsi strinjajo za povrnitev buy-ina devetemu in usedemo se za mizo. Miha na moji desni in oba zmajujeva z glavami in se hkrati smejiva. Praktično najboljša poker kolega, prvič skupaj na finalki, ampak da prideva do tu, se morava dobesedno poklati med sabo. Neverjetno.
  Začnemo z igro, pogledam karte: . Dobro bo, ship it! Avstrijec ki me je prvi podvojil me pokliče, Maurizio pa iz srednje pozicije raisa. Avstrijec ni nič kaj preveč zadovoljen s to potezo, ampak meni je jasno, da sem jaz verjetno mrtev tudi brez njega. Maurizio obrne in dirka se začne. Flop približno in dobim še nekaj ekstra outov, turn še lepša , tako da me na riverju reši kar 9 kart in bingo! River čudovita . Praktično quadruplam in lahko igramo naprej, čeprav še vedno na življenski podpori. Odletijo random Italijan, Avstrijec in Jeff, tako da ostanemo še Miha na dvojki, jaz na trojki, sarajevčanka Adela na štirici, že nekajkrat omenjeni avstrijec s katerim se vztrajno tolčeva, na petki, Maurizio na sedemki in ogromna avstrijska ovca, ki bi moral odpasti že tri ure nazaj, na devetki.
  Počasi zlezem na delno do pretežno zdravih 18000 čipov, ko avstrijec iz petke porine all-in. Fold do mene, jaz nadvse zadovoljen z takoj pokličem. Obrne , na flopu že dve srci in turn nič kaj prizanesljiva , ki da njemu flush, mene pa pusti na slabih 9000 čipih. Eh, nekako kar v slogu zadnjih dni. Takoj naslednji hand spet zarine all-in, spet fold do mene, jaz pa zelo malo razmišljam s . Obrne nadvse lepe , ampak dame, desetke in srca me pustijo na cedilu, tako da odletim na šestem mestu.

  Hja, nič kaj prizanesljiva ni bila z mano ta Korona, ampak vseeno, imeli smo se fantastično. Amfiteater v Kranjski Gori je daleč najlepši kraj za igranje pokra v Sloveniji in redko kje se pokeraši počutimo tako domače, kot tu. Vse pohvale vodstvu na čelu z Emirjem, res je nekaj posebnega v tej naši kokoški, da se vsi tako trudijo, da bi se gostje počutili čimboljše. V vsakem trenutku so nam bile na voljo vse informacije in vsak komentar na turnirje so vzeli resno in upoštevali vse želje. Prepričan sem, da so prav vsi igralci odšli domov z dobrimi vtisi in komaj čakamo na naslednji challenge.

  Osebno sem tudi dokaj zadvoljen, par handov mi ni dalo spati, tako da sem moral dobro razmisliti o svoji turnirski igri in defenitivno bom spremenil par stvari in poizkusil vse skupaj dvigniti na še višji nivo. Tudi šestega mesta sem vesel, predvsem s psihološkega stališča, da malo prekinem bad run. Še najbolj pa sem bil zadovoljen s komentarjem s strani Maurizia ob moji eliminaciji: "Va il simpatico Samo, da vero grande persona".

  I take this over money at any time of the day.

  436 views, 2 comments

  Read more: Korona, Kranjska Gora, finalna miza, live poker, omaha, psihologija, smeh, turnirska igra, verjetnost

• Nismo še niti na polovici dirke

  August 05, 2008

  Formule 1 po Schumacherjevi upokojitvi skorajda ne spremljam več. Mnenja sem, da so dirke postale nezanimive za povprečnega gledalca, ki motošporta ne pozna v detajle in ni fanatični privrženec ene izmed ekip. A o tem kdaj drugič, kje drugje. Preidimo raje na poker. Ko sem po nedeljskem kosilu skozi priprte oči (renčanje bolidov je kljub vsemu še vedno ena boljših uspavank) gledal veliko nagrado Madžarske, mi je sama od sebe na misel prišla analogija med formulo 1 in pokrom.
  Felipe Massa je odpeljal fantastično dirko. Z odličnim štartom je iz tretjega mesta takoj zavzel vodstvo, nato z dobro vožnjo nabiral prednost, moštvo je brez napake izpeljalo taktiko dveh postankov in vse je kazalo na to, da bo Brazilec prišel do zmage, ko mu je tri (3!) kroge pred koncem nenadoma odpovedal motor in svoj bolid je moral parkirati ob pisti. Ko je izstopal iz bolida, je bilo tudi skozi ekran in njegovo čelado čutiti razočaranje in agonijo nad popolno nemočjo, ampak Massa je počasi vstal iz dirkalnika, nataknil volan nazaj na svoje mesto, se zahvalil mehaniku, ki mu je pomagal čez ograjo in odšel v garaže. Prav ta njegova mirnost me je napeljala na poker, saj je ravno to ena izmed glavnih vrlin, ki jih potrebuje dober pokeraš, sploh turnirski igralec.
  Kolikokrat se zgodi, da odlično začneš turnir, 'zaštekaš' mizo, hitro podvojiš čipe in nato z dobro igro počasi melješ nasprotnike. Potem pa sledi obdobje malo slabših handov, blindi se višajo, ampak na srečo ravno v prelomnih trenutkih dobiš dober hand, recimo KK. Z nasprotnikom pred flopom zarineta vse čipe na sredino, on pokaže manjši par, ampak glej ga zlomka, ujame eno izmed dveh kart, ki te pokopljeta in pošljeta domov. In to je to. Game over. Please come again. Tri, štiri ure garanja igranja gredo v nič. Tako kot je Massa odpeljal popolno dirko, tako ti odigraš popoln turnir, ampak na koncu preprosto zmanjka sreče.
  In tu se ustvarja tista razlika med vrhunskimi in povprečnimi igralci. Dober voznik formule turnirski igralec se mora zavedati, da je bila to le ena izmed dirk turnirjev. Če vsakič odpelješ odigraš brez napak, oziroma optimalno glede na dane razmere, bo uspeh slej ali prej sledil. Če citiram Phaedrusa, rimskega pisca basni: "Potrpežljivost je trpka, a nje sadovi so sladki."

  Sledeča vprašanja si po vrsti zastavite vsakič, ko izpadete iz turnirja, ne glede na to če ste bili v denarju ali ne:

  1.) Sem turnir po prvi oceni odigral dobro?
  2.) Sem si uspešno ustvaril okvirno mnenje o večini nasprotnikov za mizo?
  3.) Sem imel zelo dobro sliko o igralcih neposredno na moji levi in desni?
  4.) Sem nenehno spremljal razmerje med velikostjo mojega stacka in blindi?
  5.) Sem uspešno in pravočasno prilagajal igro glede na zgornje dejavnike?
  6.) Sem ključne hande odigral optimalno?
  7.) Sem po odgovoru na zgornja vprašanja še vedno mnenja, da sem turnir v celoti odigral optimalno?

  Če ste sedemkrat odgovorili z 'da', potem ni kaj razmišljati. Pozabite na ta turnir, poiščite naslednjega, ki ustreza vaši igri in bankrollu, ter poizkusite ponovno. Za vsak 'ne' pa je rešitev še bolj enostavna - potrudite se, da ga prihodnjič ne bo.

  274 views, 1 comments

  Read more: turnirska igra, psihologija, sedem